Dolenjske potke za fedre, part one

Pred časom mi je prijatelj, bolj hudomušno kot sarkastično dejal, da se bo konec leta v Novo mesto poročil en od ljubljanskih bajkerjev in ga skrbi, da ne bo mogel na Dolenjskem furat bicikla… Dolenjska je posejana z griči, gozdovi in vinogradi in tudi nekaj trailov se najde. Res nimamo zvenečega bike parka z urejenimi flowi in objekti, je pa kar nekaj stez, ki omogočajo, da se lahko na polno zaletiš v bukvo… No, pa poglejmo nekaj tistih najbolj obiskanih singlc, ki jih navadno drgnemo tisti z malo večjimi fedri, na biciklih sevede. Naslednji odstavki niso vodič po dolenjskih trailih in je bolje poiskati koga, ki jih pozna.  Sestavki so bolj odsevi preteklih voženj s prijatlji…

Lubn’trail

Navadno se avantura prične »pr’ smrek«, oddajniku mobilne telefonije zakamufliranemu v smreko, stacioniranim nad Šolskim centrom Novo mesto v Šmihelu. Pot pelje čez travnik v gozd, ki na začetku postreže z nekaj ovirami v obliki suhih vej in tanjših debel, za katere poskrbi »ljubitelj kolesarjev«. Sledi hiter spustek z nekaj naravnimi bandami in dvema kompresijama. Glih se navadiš piša v laseh, ko je treba prestaviti v najlažjo prestavo, saj sledi vzpon po gozdni poti, deloma vlaki in na koncu planinske poti. Trail nekajkrat prečka lokalne ceste, drugače pa poteka v zavetju dreves, kar je nad vse dobrodošlo v poletnih mesecih. Vzpenjanje, vsake toliko popestri kratek spust, glih tol’k da uloviš sapo in nagneš iz bidona. Vzpon postane prestrm za brcanje pri vodnem zajetju Podljuben. Tu je potrebno kolo potiskati ali pa ga vreči na rame in prepešačiti do vrha Ljubna, kjer je cerkvica Svetega Vida na nadmorski višini 528 m. Že malo dotrajana klopca in miza iz lesenih brun ponudita naslon za kolo in seveda utrujeno rit.

Spust je tisti, zaradi katerega greš tja gor… Čelada je obvezna in seveda tudi ščitniki za kolena niso odveč. Začetek spusta je bolj strm z nekaj ostrimi ovinki, ki zahtevajo nekaj kolesarskega znanja, in tudi singlca do vodnega zajetja ni glih za začetnike (seveda greš peš, če ne gre). Spust popestri nekaj naravnih »skokic«, ki pa se jih da lepo obvoziti. Od vodnega zajetja naprej sledi en lep flow. Čudovito speljana planinska pot, se vije med drevesi in res ga lahko »spustiš«. Med spustom, te lahko preseneti kak pohodnik, vendar jih je bore malo in še to bolj za vikend. Kjer je šlo prej gor, gre zdej dol in obratno. Lubn’trail je odlična izbira za »po ali pred-šihtarsko«, saj ti vzame dobre dve uri in od doma lahko greš kar s kolesom. Seveda, če si iz mesta ali okolice.

Namig: Ne bremzaj na črto, ker je Nadzorni vedno v bližini.

Mehovo

V Regrči vasi do Sv. Roka in potem slediš kolovozu do podhoda pod železnico in takoj ostro levo v hrib ob tirih. Uloviš potko na desni in ji slediš navkreber. Loviš sapo, ker je kar strma in če ni strmo, si zgrešil… Sledi spustek, pa vlaka in potka med drevesi… Je kar fino, če te vzame kdo s seboj, ki je tod že bluzil, saj so poti kar prepletene med seboj. Tu ljudje sprehajajo pse (da ni treba drekcev pobirat), tečejo, se sprehajajo, iščejo pozitivno energijo,… Pot prečka asfaltno cesto v Stranski vasi in se nadaljuje po travniških poteh do Jurne vasi, kjer poiščeš tablo in oznake, ki te vodijo do ostankov gradu Mehovo, ki je bil postavljen na hribu nad današnjim Podgradom. Pot je od tu res lepa in gladka. Vodi po gozdu navkreber v rahlih zavojih in se malo pred Podgradom postavi navpik. Seveda navpik za brcanja, za peš pa ni prehudo. Torej bicikl na hrbet in gremo do vrha. Tu te pričaka razpelo, mizica s klopco in planinski žig. Pod teboj pa vas Podgrad, v daljavi Gače, Lubn’, dimnik v Cegelnici,… pa samo eno uro in petnajst je potrebno do tu.

Spust na začetku popestri zoprna korenina, ki je ravno na podrtem obzidju ven pogledala. Če je mokra, stopi raje z bicikla, drugače pa gasa. Pot je široka in ne prestrma, res pa malo visi v levo in te vleče »u grmuje«. Skalnat skok se da lepo obvoziti, da se pa tudi lepo čez krmilo odletet, če ne veš kako ga vzet. V gozdu, na kolovozu zlahka zgrešiš planinsko pot, zato priporočam, da si jo označiš gor grede. Tam kjer smo prej nosili kolesa je zdaj malo bolj tehnično, vendar brez resnih težav. Sledi lep flow po gozdni poti brez ovir v obliki skal ali korenin. Kolo spustiš teči in le ko prečkaš asfaltno cesto, je dobro pogledat, da na počiš v kak kos vozeče pločevine. Sproščeno bicikliranje čez travnike nazaj do Regrče vasi, kjer v Panorami, gostilni nad mestom, strežejo temno pivo.

Namig: Če ne poznaš, vzam enga s seboj.

3 thoughts on “Dolenjske potke za fedre, part one

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja