Večerni pobegi u hosto
YouTube je ena čudna stvar… Te podžge ali pa odvrne, ker si rečeš: “Ma, tega pa jaz ne bom nikoli počel.” Nočne avanture “profičev” smo velikokrat občudovali na tem mediju in upali, da bomo tudi mi takole. Enkrat. In če je želja, se že nekaj zgodi, da narediš korak v pravo smer. Služba in vsakodnevne obveznosti zahtevajo vedno več in za kolo je vse manj časa. Še posebej to velja za zimske dneve, ki so izjemno kratki. Ponoči greš in ponoči skoraj prideš iz službe, tako ostanejo za kolesarjenje le vikendi. No, pa niso prav vsi taki. Padalc je stari znanec noči, zato je v noč potegnil tudi ostale člane Zverinic (in ostalih) in nastale so Nočne (avanture).
Enkrat na Trdinov vrh, drugič na Mehovo in zopet naslednjič na Lubn. Krenemo zvečer okoli šestih, ko se že dela mrak, pozimi pa je to že trda tema. Odbrcamo počasi proti ciljni točki, se vmes počakamo, podebatiramo, izgubimo novega Garmina in izvemo, da bomo najstnicam doma, “uničl life”. Skratka, terapija na kateri pozabiš na pretekel teden in te zanima le zakaj pa se je un k.. spredi, tako zagnal u klanc.
Na vrhu, počitek in rahla napetost pred spustom. Če je sneg, zna biti še posebej zanimivo.
“Kje gremo dol?”
“Po Jelenovem grebenu in u Šumeč’ga.”
“Ti si butast, kr lom se tam dol. Jaz grem čez trau’nk na Miklavža.”
…. in gremo dol vsak po svojih zmožnostih. Eni čez hosto, drugi po cesti. Sploh ni pomembno. Pomembno je, da vsi pridemo dol v enem kosu. Vmes se ražimo poletom čez balanco, zdrsom v blatu in padanju v cel sneg. Snop svetlobe z lučke samo odtava nekam u nebo in vzklik: “Je…”
Sledi “after”. V vaški gostilni pivo ali dva in če je posebna priložnost, še kej napičmo. Na vilico, da ne bo nesporazuma. Kakor koli, če v petkovih večerih ne veste kam bi se dali s svojim kolesom, sledite objave na FB in se nam pridružite. Običajno ne grizemo.
