Passo Gavio, Stelvio in Mortirola 2013

Ker se je kar 1/3 članov rekreatinega društva Zverinice udeležilo kolesarskega izleta v Italijo je prav, da s sprispevkom-slikami sprožim malo “fovšije” tudi pri ostalih članih.
Vsekakor je potrebno najprej pohvaliti organizacijo izleta, za kar je zaslužen predvsem Jože Ravbar (rezervacije, vreme, ekipa,…), Marko in seveda Cvetka, ki je poskrbela za vse prisotne za hrano, pijačo in veselo vzdušje.

Potovanje smo pričeli že sredi noči (ob 4-ih zjutraj) izpred upravne stavbe Krke v Novem mestu. Glede   na število koles in potovalk sem se kar malo spraševal kam bomo vse zložili. Pot se je vlekla saj smo vsi komaj čakali “matranja” na piciklih .

Pričetek kolesarjenja je bil v vasi Edola kjer je Marko natančno določil kam in kako bomo kolesarili. Kot vedno so taboljši že kmalu po štartu pozabili do kje vozimo skupaj v grupi  in so jo mahnili na polno, tako da sem jih lahko slikal samo še v zadnje plati. Naš prvi cilj je bil prelaz Gavio na višini 2621 m  preko katerega smo pribrcali vsi brez večjih težav -seveda v manjših časovnih razlikah.

Razen taboljših me je v breg prehitela samo še nosečka (v 5 mesecu) Barbara in nihče drug.

Po osvojitvi prelaza smo ji mahnili proti Bormiu in v iskanje hotela kjer smo imeli rezervirano prenočišče. Po manjšem iskanju in izgubljanju ter kasnejši natančni razlagi  italjanke, da hotel Alpi ni v “small city ampak v bolj “big city” smo le našli kraj Sondelo in naš hotel.

Pred hotem nas je že čakala Cvetka in nas nahranila -juha, špagaeti, mesnine, pecivo, pivo,…
Naslednj dan je bil naš cilj prelaz Stelvio (2757 m). Po zajtrku in pripravah ter ogrevanju (stanje na soncu) smo jo lepo skupno odrinili proti Bormiu – prve 3 km potem pa kakor kdo.
Kolesarjenje proti vrhu je bilo samo uživanje, prekrasna pokrajina, lepo sončno vreme, dobra družba in veliko dobre volje ter  spodbud z vseh strani.

Po obveznem slikanju na vrhu nas je čakal samo še prekrasen spust preko Bormia v Sondelo kjer nas je Cvetka zopet pričakala s hrano, pijačo in ogromno dobre volje.
Za zadnji dan smo oz. nam je že prej Ravbar Jože določil enega najhujših vzponov – prelaz Mortirola 1852 m. (naklon 18%, povprečni 10,3%).
Ker nas nekaj vedno išče neke “krivine” smo tapridni ubrali malo lažjo in daljšo  varianto, tahitri katerim se ne da dolgo sedeti na kolesih pa strmejšo in krajšo varinato vzpona na prelaz Mortirola. Na avtobusu smo bili potem vsi skuapaj.!!!

Tudi preko teh ovinkov – serpentin smo vsi srečno prispeli na vrh, se poslikali, čestitali na kar je sledil samo še spust do avtobusa v Edoli in do Cvetke ki nas je čakala z malico. Po tuširanju, preoblačenju in pakiranju je vse delo v roke prevzel šofer Miro in nas varno pripeljal domov.
Bilo je FAJN in upam, da bomo še večkrat skupaj piciklirali in da bo naslednjič poleg že 2/3 članov “Zverinic”.