Selle SMP Glider

Neko nedeljsko, tekaško-kolesarsko popoldne sva se z Blažem domislila, da bi jo v želji po izpolnitvi še enega od njegovih Strava challange-ov mahnila na Dole pri Litiji, od koder je bojda fenomenalen razgled na Kum. Ampak ponoči, da slikava sončni vzhod. 🙂 Se pravi da potrebujem luč. Si grem izposodit luč in Marč pristavi še testen sedež. Opa…

Sedež in njegova pozicija sta zelo, zelo delikatni stvari, zato se mi je zdelo it eksperimentirat na več kot 100 km turi strel v koleno (skoraj dobesedno). Je bilo treba najprej sprobat na eni krajši furi…

Sobota, 28.3.

A veš, tist filing, ko vedno nekoga čakaš? 🙂 Štart je bil zaradi nesporazuma in prenaglih zimsko-poletnih usklajevanj časa prestavljen za pol ure, nato pa smo trije Sprintovci že po suhi cesti drveli proti Žužemberku. Imbus 5 je v podsedežni torbici v primeru, da bi šlo kaj narobe, sicer pa sem imel itak plan iti do Zagradca na kofe in obrnit. V Soteski je bil tempo že fini, sončni žarki so nas prav lepo božali in s sedežem ni bilo nobenih težav. Zdelo se je prav idilično, potem pa se je na Dvoru pod desno pogačico pojavila pekoča bolečina. Sranje. Potisni peto nižje, sem si mislil in res, še pred Žužemberkom je bolečina minila. Fantoma se je tura do Ivančne Gorice zdela nezanimiva, jaz sem se na sedežu počutil dobro, zato smo jo iz Žužemberka užgali proti Radohovi vasi… Bič. Če smo že tu, a gremo še do Bogenšperka? Ni bilo treba dvakrat rečt…

Pot nazaj nas je vodila po dolini Temenice, preko Velike Loke, Trebnjega, Poljanskega klanca, Karteljevega,… In smo doma. 102 km. Upam, da mi naslednjič kdo ne reče, naj ne naredim 150 ali 200 km prvo turo z novim zicom. 🙂 Test opravljen, dober bo tudi za naslednji dan!

Screen-Shot-2015-03-29-at-22.44.30

Nedelja, 29.3.

Analiziranje podatkov o višinskem profilu na Bikemap, vremenske in temperaturne napovedi,… Kako se sploh obleč? Kolk vzet za jest? Priprave.

Budilka ob 2:45, nato pa – veš, tist filing, ko vedno nekoga čakaš? 🙂

wpid-wp-1427655126785

Plan je bil, da štartava ob 4h. Kljub temu, da sva imela nekaj rezerve, sva bila malce za planom, zato sva od začetka kar pohodila. Pred Karteljevim se je ponovno pojavila pekoča bolečina pod desno pogačico. 5 minut in je ni. Hum… Dokler je “pumpa” navkreber lavfala na primernih obratih, ni bilo zadrege, od Trebnjega proti Mirni pa več ni bilo pravih klancev in 0º C pri dobrih 30 km/h je postalo… mrzlo. Na 2 minuti sva se menjavala v zavetrju, da bi se manj ohlajala in – a veš, tist mini heart attack vsakič, ko nekdo, ki mu voziš 10 cm za gumo, trenutek preden aufsitza, cukne nazaj za 12 cm? 🙂

Pri Šentrupertu je bila podhlajenost že enostavno prehuda, da bi si še želela povzpeti na skoraj 700 m visoko-ležeče Dole pri Litiji, malce razočarana sva obrnila proti Mokronogu in si nato turo podaljšala po svoje. Sončni vzhod na Dolah pri Litiji tako čaka na toplejše noči in debelejše rokav(ic)e 🙂

Screen-Shot-2015-03-29-at-23.50.13

Sedež

Kdor je vajen “klasičnih” sedežev, mu SMP na prvi pogled deluje hecen (moja prva asociacija). Skrivnost se skriva v širokem sredinskem kanalu in nekoliko spuščenemu kljunu. Edini pravi stik med telesom in sedežem tako ostane res zgolj medenica, ki se natančno usede nanj in tako ne pride do nobenega pritiskanja na “žilo”. Sedež, ki ga vozim sicer, sem izbral povsem na pamet. Na večini testov je dobil 5/5 zvezdic, je relativno lahek in udoben.

Zamenjava sedeža je bila torej čista loterija, saj nisem vedel ali mi bo ustrezal in kako natančno bom uspel prenesti pozicijo. Glede na naravo sedeža je konec koncev tudi težko biti pameten z metrom/vrvico in vodno tehtnico. Kdor ga je vozil, pravi da gre za (zelo) specifičen sedež in da potrebuješ vsaj med 500 in 700 km, da se ga navadiš, jaz pa imam očitno oreng krompir, saj mi je bil kot ulit (in tudi nastavljen) od prvega kilometra 🙂 Skratka, vrhunski sedež. Obstaja v mnogih izvedbah in tudi barvah, kar pomeni, da se najde pravi za vsako kolo in medenico.

Ker sem se nekako uspešno ufural v “buy less, ride more” filozofijo in nimam (*knock*knock*) problemov s prostato, je nakup novega sedeža kljub temu, da sva se z Gliderjem imela super, v nekem čisto drugem planu… Velja pa razmisliti ali nam je bolj pomembno udobje ali to, da je na vseh komponentah kolesa enak logotip? 🙂 Ko Romin zacveti do konca, pa bom skoraj zagotovo razmišljal v smeri SMP. Vendar v beli barvi 🙂

wpid-wp-1427655149746

Sedež je dobrodušno posodil Velodrom. Hvala, Marč!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Connect with Facebook