O festivalu gorskega kolesarstva izpod okrilja Društva Bajka so zadnja dva meseca še vrabci čivkali, a so slednji tisto soboto najbrž ostali nekje v toplih krajih. Če smo se še en vikend prej na kolesarskem maratonu po dolini reke Krke kopali v sončnih žarkih in se domov pripeljali z novim kožnim odtenkom, je zadnje dni pred 14. majem kazalo, da podobne situacije ni pričakovati. Morda je Jože pozabil dat za mašo, lahko da sta se z Vremenkotom narobe razumela glede datuma ali pa je bilo obdobje dežja pred maratonom tu z razlogom. Gorsko kolesarjenje je itak za manj občutljivo sorto kolesarjev in mi moramo priznat, da o udeležbi kljub deževnemu jutru nismo oklevali ter da smo pravzaprav v blatnem habitatu naravnost uživali.

Na Sevno, kjer je Bajkafest potekal smo prispeli že precej zgodaj in se pomusali okoli štantov v prireditveni dvorani. Mnogo zanimivega je bilo videti (Camelbak, Cube, Fox, Mondraker, Scott,…), a največji zaklad (“Tepka®“) se je skrival pri stojnici Velodrom-a, zato smo se Zverinice največ časa zadrževale tam. Do starta je dež že več ali manj opravil svoje poslanstvo in ko smo se postavili na rep cca. 70-čeladne skupine v kateri so bili sami (po)znani obrazi, kapelj skorajda nismo več čutili. Sklenili smo, da se nam ta dan prav nikamor ne mudi in da se bomo imeli maksimalno fajn, zato se s časom, hitrostjo in kakršnokoli neuradno uvrstitvijo nismo obremenjevali. Prav smo imeli.

Po uvodnem blatnem spustu smo malo po travnikih in mal po cesti krenili v smer Karteljevega, od koder nas je pot vodila do znane vmesne točke mnogih naših kolesarskih odprav – Hmeljnika, s čimer je bil najtežji del (najvišja točka ter najdaljši vzpon) v grobem za nami in od tu je šlo skorajda le še navzdol. Ampak v zabavnem smislu 🙂 Med mlinčkanjem v klanec ter vriskanjem v dolino smo prečkali nekaj potokov, se večkrat približali avtocesti, znova zapeljali v gozd, dohiteli veliko zabavnih sogovornikov in med opazovanjem vse te idilične okolice skorajda pozabili, da sije sonce. Kaj takega 🙂

Vse lepo se enkrat konča in tudi 33 km dolga trasa nas je zabavala ravno prav dolgo, da je nismo začeli preklinjati ali podaljševati. V cilj smo se pripeljali umazani do zadnjega kotička kolesa/telesa, kar pa je kokpak le indikator kako dobro smo se imeli 🙂 Ko smo za silo splahnili kolesa, smo druženje nadaljevali še ob odličnem golažu, ko pa se je stanje v želodcu nekoliko poleglo, smo neumnosti zganjali še na pump-tracku. Mislim, da Zverinice že vemo za kaj bomo pisali Miklavžu 🙂

Skratka, konec dober, vse dobro – na Bajkafest-u se ponovno vidimo drugo leto, vmes pa še povsod drugje 🙂

2 thoughts on “Bajkafest

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja