Cube Stereo 140 HPA Pro 27.5″

Antivirusni program se je glede na plane in potrpljenje nalagal veliko prepočasi. Neka tista prednovoletna MTB žalost se me je že lotevala in ni se mi ni dalo več čakati. Kdo ne bi prepoznal simptomov, če ne iskreni prijatelji? Je reku Marč: “Ti, v nedeljo zjutraj greva na Gorjance.” Razumem! Kar bo, pa bo. Ko sem nekje med polnočjo ter eno kot krt prilezel iz Velike Zvezde, pa se mi je skoraj milo storilo. A je bilo tole sploh napovedano? Naj gre kdo drug po avto, jaz take plohe že dolgo nisem niti videl. Nič ne de, odločil sem se, da bom v nedeljo vozil kolo in tako je tudi bilo. Ob 8h me je na prtljažniku že spet čakalo nekaj za potestirat.

Tisti dan sem imel v glavi selfića s Trdinata, pa glede na snežne razmere, magar po cesti gor IN dol, realizacija pa… Ko sva pobrala še Padalca, sem že na vodi čutil nek zajeb in imel je prav – zakaj bi rinili v drisko Šumečega potoka ali smučišča, če lahko bicikle rinemo (peš!?) gor po Laški? Ne pa ne! ? Pa sem še jaz kdaj učinkovito izrazil svojo voljo in iz Cerovega loga smo proti Krvavem kamnu krenili pedalajoč, kar je bilo že čez 100 vm po ozkih kolesnicah vse do razcepa zaradi sneeeega po cesti sicer precej… jebeno. Od razcepa do Krvavga klasika, nato pa dobro uro gazenja po celcu z biciklom za vratom in vodo v čevljih, od spusta pa zaradi (glej ga zlomka!) snega in podrtih dreves praktično vse skup nič. Spet idealne razmere za test, a’n? Ah Cubica, boš šla pa še na Kras z mano naslednjo nedeljo, sem si mislil. In je šel res.

Nikoli nisem bil pristaš kvadratnih cevi in pri vidnih varih sem precej natančen, zato Stereo za moje pojme po dizajnu ni ravno med lepšimi okvirji. Po barvah lakov pa lahko, sploh napram smeri v katero je krenila konkurenca (wtf?), rečem da jim niti ne gre tako slabo. Tudi gozdarsko oranžni odtenki tu pa tam me več ne motijo, tako da je pravzaprav kar lep. Če si to želiš priznati ali ne, občutek v kokpitu (tisto kar konec koncev zares šteje) pa je enostavno pravi in vozi se točno tako dobro kot, da so ga ustvarili ljudje, ki kolesa tudi sami vozijo, ne le prodajajo.

Glede Manitoujevega vzmetenja sem bil sprva (iskreno, najbolj še preden sem ga sploh dobro poguncal) precej zadržan, a se je na kar nekaj hitrih skalnatih spustih okoli Mirna na Krasu odrezalo nad pričakovanji. Sicer dela, to je pa tudi grobo rečeno vse. Spredaj malce neroden gumb z 9 stopnjami med “vse ali nič”, zadaj podobna zgodba z dvema. RockShock-u, sploh pa Fox-u po tistem sladkem “smooth” filingu ne pride blizu, kje so šele možnosti nadgradenj in finefinefinetunninga. Če ne probaš, ne razumeš razsežnosti tega sveta, hkrati pa če ne razumeš dobro za kaj sploh gre, razlike tudi ne opaziš. Se pravi “Ali bom opazil 600 € razlike (Fox vzmetenje, boljše zavore in boljši obroči)?”. Morda ne takoj, čez čas pa (zagotovo). Osebno sem bil prepričan že čim sem videl barvo 🙂

Pri Cube-u za svoj denar dobimo res veliko kolesa in ostale nameščene komponente so glede na do sedaj videno na trgu, še najbližje temu, kar bi idealno (širše dostopno) polno-vzmetenje gorsko kolo moralo biti. Nova, 11-redna grupa Shimano XT M8000 je pojem zase in od idealnega kolesa ne bi pričakoval nič drugega. Ne manj, ne več.

Ne razočara niti hišna potopna sedežna opora z notranjo napeljavo, čeprav je na testnem kolesu remote bil nekoliko pretrd. Mogoče me je od vsega še najbolj zmotil nameščen sedež Selle Italia SC1, saj se mi je njegova obloga zdela pregladka in sem v sedežu drsel naprej in nazaj veliko več kot bi moral. Po prvi vožnji sem nanj namestil Selle SMP Stratos (sedeže Selle SMP smo na Krasu slučajno imeli nameščene vsi trije prisotni v vozilu) in rečem lahko, da je to ena prvih in najboljših nadgradenj, ki si jih kolesar na gorskem kolesu, kjer je sprememb pozicij veliko več kot na cestnem, sploh lahko želi. Milina. Pustite GoPro, najprej si kupite dober zic.

Nameščeni obroči so sicer povsem OK zadeva, kakršne smo  v OEM izvedenkah vajeni povsod in obljubljajo celo tubeless kompatibilnost, a dopuščajo nekaj prostora za nadgradnjo za “tiste, ki vedo”. S pnevmatikami Schwalbe Nobby Nic na maratonu kljub dobrima 2 baroma in Jožetovim pomislekom nisem imel defektov, sploh pa se mi je zdelo, da držijo bolje kot High Roller. Pred dvema letoma si ne bi mislil, da se bom kdaj ugriznil v jezik in da me bodo s kolesa na kolo čedalje bolj privlačili 29″ bicikli. Me že daje EMŠO?

Kolo je po mojem namenjeno nekomu, ki kupuje prvo polno-vzmeteno gorsko kolo in še ne ve prav dobro, kakšno gorsko kolo pravzaprav išče ali kaj mu leži, rad pa bi kolo za nekaj časa in s katerim bo lahko vseeno počel malodane vse. Stereo 140 to tudi omogoča, saj je tako po geometriji okvirja, kratki fajfi, kakor tudi hodu in velikosti koles, ravno nekje vmes med hitrim 29″ XC kozolcem in enduro gugalnico s 160 mm hoda. Nekakšna fully izvedena “treking” kolesa, ki ni ne tič, ne miš, ker je prepoložen, da bi lahko bil hiter in s premalo hoda, da bi se z njim lahko kaj preveč afnal. Sporočilo, ki ti ga daje med mlinčkanjem navkreber je: “Lahko bi, pa se mi ne da, ti pa dej, če moreš”, se pa najbolje na Svetu počuti med slalomom po travnikih in singelcah.

Skratka, opravka imamo z vsestranskim polno-vzmetenim gorskim kolesom, ki je naravnost idealno za ugotavljanje, kakšno kolo sploh iščemo – hitro, agresivno ali pa je kar iščemo ravno nekje vmes, vse v enem in tudi kot trgovina si zato ne bi mogel omisliti bolj primernega testnega mlinčka.

Ocena: ZA+

Serijske specifikacije v grobem:

Več o tehnikalijah pa tu.

Kolo je posodil Velodrom. Iskrena hvala!