Dolenjske potke za fedre, part dva

Vlaška

Eni ji rečejo Vlaška, eni Laška, eni pa “una za mautnbajkerje”. Kakorkoli že, starodavna pot, po kateri so v starih časih švercali konje na Hrvaško in naprej dol… Danes je pot vrisana in označena kot evropska peš pot, čeprav oznak ni nikjer videti in tudi pohodnike srečaš na njej prav redko. Vlaška trail se prične na vrhu Trdinovega vrha in se konča v Cerovem Logu, kar vrže cca. 800 m višinskih metrov spusta. Za dolenjske griče kar spoštljivo. Trail ni tehnično zahteven, zato pa je v nekaterih delih zelo hiter in lahko te kaj preseneti. Na primer “zverinski ovinek”, kjer se lahko resno polomiš, če odletiš direkt čez rob pri polni hitrosti… Vlaška je posebej priporočljiva za gorske kolesarje ob vikendih, ko na Gorjance hodi veliko pohodnikov in je zelo neprimerno in neprijetno, če na planinski poti iz grmovja prleti nekaj na dveh kolesih in s fullface čelado in smučarskimi očali…

Do Cerovega Loga lahko prikolesariš iz mesta (teribile) ali pa kolo naložiš v avto in se pripelješ do nogomenega igrišča. Od tod odbrcaš po makedamski cesti do Krvavega kamna in naprej na vrh Trdina. To ti vzame 1 uro in 45 minut, če greš bolj na izi. Z vrha pa spust pelje mimo obmejne karavle po planinski poti, ki vodi na Miklavža. Čez travnik leti do prvega gozdička, kjer je nekaj korenin in kak kamen. Slediš pot čez travnik do gozda, kjer pa se trail odcepi desno na greben. Danes je vhod dobro viden, pa kljub temu se lahko odpelješ mimo, če si malo raztresen. Greben je malo zaraščen in ponekod z nekaj “loose” ovinki, vendar brez večjih tehničnih težav. Konča se na makedamski cesti, ki ji slediš v smeri proti Javrovice cca. 500 m. Pri tabli, ki te opozori na državno mejo malo poiščeš vhod v gozd in tu se Vlaška pravzaprav šele prične.

Zdaj je vlaka, lansko leto pa je bila singlca, ki se je vijugala med smrekami. Na prvem levem ovinku ujameš stezo v desno… Nekaj kamenja, kaka korenina, drugače pa naravne bande… Nekako korito ponuja obilo možnosti uživanja v zavojih. V zgornjem delu traila je na levi strani strmina, ki te včasih navdaja z nelagodnostjo. Tu najdeš tudi nekaj naravnih skokov, ki jih lahko elegantno obvoziš, če nisi glih “gravitacijski”. Posebnost Vlaške je listje… Jeseni čudovite barve, vendar pa je listje lahko zelo zahrbtno, saj nikoli ne veš kaj se skriva v njem. Osrednji del je nekoliko bolj zravnan in ponuja tudi nekaj pedeliranja, da je bolj enduro… Pot poteka po nekakem grebenu, čeprav razgleda zaradi dreves ni ravno veliko. Spodnji del je ena sama uživancija. Široko korito, ravno prava naklonina in ogromno možnosti za vožnjo po naravnih bandah. Banzaiiiii. Vlaška se konča med vinogradi in če nisi prehiter, te sigurno ujame kak vinogradinik in ti s Cvičkom spere prah iz grla. Do avtomobila sledi še hiter spust med vinogradi in makedamski cesti. Malo pred nogometnim igriščem je tudi potok, kjer si lahko opereš kolo, če je to potrebno. Torej, če si mautanbajker iz Novega mesta in še nisi bil na Vlaški, veš kam greš naslednjič.

Namig: čez vikend ne rin v dolino – Šumeči potok.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja