Dolenjske potke za fedre, part tatretji

Sveti Peter – 888

»Aja, pr’ sosedih ste fural?«, pravijo če gremo v Sotesko. Kot da je Soteska v Avstriji in ne le 15 minut vožnje z avtom iz Novega mesta. Vendar pa ni glavni razlog, da si bil pri “sosedih” razdalja, temveč mnenje, da so traili tam pa zaj… Če vprašaš domor… domačine, je vse izi in se da tut s “hardteilom” vse prepelat… Itak, tut s piciklom od moje stare mame gre, ke ma košarco spred. Kakorkoli, fantje iz društva Pank Kura rujejo kot rovke in so izjemno delavni. Po gričih okoli Soteske so naredili kar nekaj trailov, ki vsebujejo razne objekte in so namenjeni predvsem kolesarjem. Tudi DH navdušenci imajo tu kaj početi, sicer pa je večina fantov iz društva itak DH odpuljencev (v dobrem smislu, seveda).

Sv. Peter je na višini 888 m in do vrha vodi makedamska cesta, ki se prične pri žagi v Soteski. Slabi dve uri ali pa uro in nekaj (če si naspidiran) ti vzame pedeliranje do vrha. Zadnji del pred kočo je potrebno odnest al pa porint, ker je izjemno strm, zato jo večina kolesarjev ubere kar po trailu in ne po markirani planinski poti. Bicikl na rame in gremo do koče, kjer lahko ob vikendih dobiš pivo in pa “takratkega”, da se ne prehladiš. Trail 888 se prične pri razglednem stolpu na vrhu in je do žage na izhodišču v celoti izkopan in izgrajen, kar pomeni, da za spust ni uporabljena planinska ali kaka druga pot. Fantje trail dodelujejo in vzdržujejo že nekaj časa in letos je doživela še zadnje dejanje – zgronji del, ki ti kar na hitro pokaže kaj te čaka na spustu. Dobre 4 kilometre in 600 višincev spusta, ki ni prestrm je pa zato toliko bolj tehničen in “fizical”. Ozki skalni prehodi in pragovi (če so vlažni, znajo bit prav zoprni), korenine in kar nekaj ostrih ovinkov ti ne dajo dihati in kvadri pečejo, če nisi “ufuran”. Vmes so trije dropi (dva sezidana in en naraven), ki jih pa jaz raje gledam od daleč. Še posebej to velja za zadnjega, ki zahteva skok čez vlako u hosto na drugi strani… Ko gledaš tiste, ki obvladajo, je čist enostavno, ampak “una bukva je taku bliz…”. Pravijo, da je vse v glavi… Hm, kaj pa vem, če ni pol vse u gipsi. Seveda se vsi tile gravitacijski izzivi dajo elegantno obvozit… Ti pa zato da veselje milijon manjših skokic in grbin, ki skrbijo za prožnost kolen in koncentracijo. Trail na več mestih prečka makedamsko cesto in tu je prostor za počitek. Seveda se na teh mestih tudi počakamo, nadihamo in preštejemo, da kdo slučajno ne manjka.

Meni osebno je najbolj všeč osrednji del. Malo zato, ker je “tazajeban” del že za menoj, malo pa zato, ker je pred menoj lep hiter flow, ki vodi med drevesi. Nekaj kompresij, skok čez podrto deblo, oster zavoj na desno, kjer malo podriftaš in strm spust čez skalni skok. Tu material (beri: vzmetenje na kolesu) res dela, tako kot celotno telo. 888 je spust, ki zahteva kar nekaj kolesarskega znanja in kondicije, če želiš res uživati. Seveda se lahko lomiš, prenašaš kolo preko skalnih skokov in bremzaš na črto, vendar mislim, da ni nikomur do tega. Če se spraviš na 888 in ga še nisi fural, ti ne bo žal. V vsakem primeru boš odkril nekaj novega. Mogoče boš odkril nov trail, ki ponuja obilo zabave (very good fun, kot pravi Claudio). Mogoče spoznanje, da pa bo potrebno pa še mal natrenirat al pa v kako “šulo” za gorske kolesarje it. Mogoče pa odkriješ le, da je najlepše s prijatli po furi na pivu obsedet.

Namig: Prprau se na fight.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja