Zverinice v Istri

Živemu človeku se vse zgodi. Bil je nek fenomenalen podaljšan vikend v aprilu, ki smo ga Zverinice v svoje beležke začrtale že zgodaj pozimi. Pa recimo temu priprave, moški vikend, spring break ali kakorkoli že, šli smo pač na morje <3 in kdo bi vedel, da bomo ravno v našem terminu fasali najbolj filmsko vreme celotne istrske pomladi…

Ob prvem štetju smo bili več kot konkretno sklepčni, a tudi tokrat je naravna selekcija storila svoje. Prologue naše štiri-dnevne odisejade smo sklenili v sejni sobi Velike Zvezde in po suvereno zastavljeni hidraciji izračunali, da 10 kolesarjev z 20 kolesi in 25 pari felten pomeni manjšo logistično zadrego, da ne rečemo preseravanje 🙂 Ob poplavi idej in planiranih epskih trasah po dnevih in interesu, smo gorskim kolesom zadali milostni strel v ventilčke ter sklenili: “Samo s specialkami!”. Epsko, vam pravim.

Sedem od sprva deset najavljenih koles se je na/v vsega treh avtomobilih v četrtek točno zjutraj sparkiralo pred Verono in roadtrip se je že pričel tako zelo u easy, kot ga je ležerno sposobna izpeljat le izključno moška zasedba. Sodeč po dveh novih postankih v naslednjih dveh urah je bilo sklepati, da smo itak na dopustu in se nam nikamor ne mudi. Čeprav so nas do doline Mirne še spremljale dežne kaplje, se je takoj po izvozu z avtoceste temperatura začela vzpenjati nad 15 ºC in tistim, ki smo dolge cunje iz principa dobre vere v ugodno klimo pustili doma, je dokončno odleglo. Vreme, vedno smo verjeli v najbolje, kar nam lahko ponudiš 🙂

Že slabo uro po nastanitvi v apartmajih ob Valamarjevem hotelu Diamant smo se odpravili na aklimatizacijsko vožnjo, katere pot nas je iz Poreča preko Novigrada ter doline Mirne vodila naravnost proti Vižinadi, da preverimo koliko smodnika je v nogah. Za vriskat luštno 🙂 Prvi dan smo tako na promenadi Poreča zaključili s skoraj 70 km in se na obali pustili božati sončnim žarkom vse do obilne večerje.

Tipična kolesarska tandenca, ki nas sili vedno dlje in vedno hitreje nas je drugi dan obrnila v povsem drugo smer in v resnici si brez vsaj enega skoka do Rovinja preko Limskega zaliva kolesarjenja v Istri niti ne bi mogli predstavljati. Morje na desni, oljke na levi in (ozke) gume pod seboj. Skupaj z navzočo družbo se omenjena kombinacija na dušo usede kot viljamovka. Kakšna slaba volja neki? 🙂 Po razpaljotki na odseku zadnjih 10 km pred Rovinjem, je sledilo še obvezno fotografiranje in kofibrejk na promenadi. Za takših 22 °C v kratkih rokavih bi pristal tudi na Groundhog Day.

Velikodušna količina vitamina D je še rokavov vajeni koži marsikoga postregla tudi s kakšnim manj zdravim odtenkom, svoje pa so dodali tudi vsi ravni in manj ravni kilometri. Naslednje jutro je bila zato zbrana zasedba na kolesih pred apartmaji nekoliko bolj okrnjena, a v planu je bila nič manj veličastna etapa.

Iz Poreča smo preko Višnjana najprej krenili proti Motovunu, tam pa smo na startu pozdravili pogumneže, pred katerimi je bila 42 km dolga trasa istrskega trail maratona. Carji. Ampak pazi to. Nekaj minut pred njihovim startom je v cilj kot prvi pritekel eden od udeležencev trail teka na 100 milj. Dobrih 160 km, ja. Res nore dimenzije 🙂 Z Motovuna smo se po najbolj nehvaležnem asfaltu spustili preko Livad (kjer smo pred pol leta na Parenzani malcal) in skočili na Oprtalj, kjer smo že bili priča novi skupinski manifestaciji na prostem 🙂

Po grebenu smo se preko Buj ter doline Mirne mimo Novigrada vračali proti Poreču in se od sonca ter zavisti rdeči družbi pohvalili z novimi 110 km v žepu. Hudi k čili 🙂

Zadnji večer je po zgledu ostalih prav tako minil v znamenju duhovnih vaj in resveratrola. Še preden smo se zavedali, je bilo tu zadnje jutro. Ko se imaš fajn, čas res prehitro beži. Po pakiranju smo skočili še na sklepno razpeljavo do Novigrada, ob vrnitvi v Poreč pa najpogumnejši še v morje (16 stopinj – ni švoh).

Podaljšan vikend smo tako v Postojni še na eni dobri pici zaključili s 300 kilometri, kolikor jih je Zvone na sobotnem brevetu po Dolenjski in Beli Krajini naredil v enem samem dnevu. Ko je človek enkrat v penziji, nikoli nima časa, zaradi česar se svojih (športnih) podvigov loteva bolj kampanjsko, zato pa mi zaključujemo v stilu Alana Forda: Boljš, da smo šli, kot da bi bili doma 😛

U ja, ta bicikel je ena sama sreča. Družba, najboljši ste! Rad vas imam.

3 thoughts on “Zverinice v Istri

  1. Tale prispevek in odličen video je eno samo zajebavanje tistih ki nismo bili poleg in uživali v čudovitih krajih tam dol ….. res ni treba!!!!

    Ampak LEPOOOOO

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Connect with Facebook

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.