Scott Scale 720 Plus

Predpraznični dnevi so postregli s kar nekaj kolesarskega zatišja in ob vsem možnem prostem času, ki bi si ga človek pod milim nebom sploh lahko želel, sem prav tedaj imel priložnost odkriti še eno možno plat športne žalosti – biti nemobilen. Za novega leta dan je bil na repertoarju prav poseben plan, jaz pa brez kolesa. Rešitev se je kar naenkrat pojavila na dlani: “Ti, pa pejt do Jožeta, če ma tanovga/pol-debelga Scotta frej te dni”. Valda, kako se nisem tega domislil prej?! Ekola, (podaljšan) vikend je bil rešen!

Še preden sem se povzpel na pedala, je to bila ljubezen na prvi pogled, čeprav sem bil v dobrih 100 km druženja večkrat v precepu med “Saj nisi nič drugačen od ostalih.” in “Ti si točno to, kar drugim manjka.”, ter “Zadaj nekaj pogrešam.” in “Kakršen si, si popoln.”

V čem je namreč štos? Scott Scale 720 Plus je, kot gre razbrati že iz njegovega naziva, trdak z XC geometrijo (Scale) s 27,5″ obroči (720), ki so nekoliko širši, na njih pa so nameščene tudi širše pnevmatike (Plus), katere se po zunanjem obsegu primerjajo z 29″ kolesi. Nekakšen hibrid med klasičnim hardtailom in fatbike-om, torej. Ideja, da bi na obstoječe gorsko kolo nataknili širše (Plus) pnevmatike in odkrili nek nov svet se je pojavila že davno. V teoriji se kokpak vedno vse lepo sliši, v praksi pa se izkaže, da so vilice, “seat stay”, ter “chain stay” kolesa, ki ga že imamo, ravno dovolj preozki, da 3″, oz. “plus” pnevmatik nanj ne moremo namestiti. Bi lahko torej rekli, da so že videno kolo raztegnili v širino za 30%? Morda.

Po prevzemu kolesa sem se odločil, da se bom kljub negativni toplotni bilanci naokoli po opravkih odpravil kar z novo pridobitvijo. V prvem kilometru (pozor, po cesti!) je bil vtis mlačen. Skozi glavo se mi je podila misel, da med 2.35″ in 2.8″ pnevmatikami itak ni nobene razlike, že v naslednjem kilometru pa sem bil nad geometrijo, ki je do tedaj nisem bil vajen, tako navdušen, da sem v prometu še dolgo puščal vtis “Glej tega norca, ki se pri -2 ºC vozi s kolesom v usnjeni jakni in brez rokavic”. Mraz ni zbrisal nasmeška z obraza, niti sonca z neba.

Dobro, seveda ne gre gorskega kolesa soditi v mestnem okolju in že naslednje jutro je Scale dobil priložnost, da se izkaže izven asfaltnih poti. Tlak v pnevmatikah je na relaciji Šumeči potok – Trdinov vrh ostal 2.0 bara in zdelo se je, da kolo leti kar samo od sebe. S kolegi na klasičnih 29″ hardtailih sem bil vštric brez posebega napora, kar je verjetno posledica tudi dirkaško naravnane geometrije okvirja. Lahkotno in zelo navdušujoče, razveselil sem se tudi stikala za popoln zaklep vilice. Pa kje sem živel ves ta čas?!

Po končanem protokolu pred obličjem sv. Gere smo izspustili večji del vsebine naših pnevmatik in se odpravili v dolino. Scotta je čakal malce manj miren teren.

Že po nekaj trenutkih, ko sem zapeljal z makedama na travnik, je Scale znova pokazal svoj pravi obraz, kakor tudi, da pri njem še kako velja “(skoraj) vse je v tlaku”. Točke zdrsa sicer med spustom proti Miklavžu nisem uspel doseči, ker sem vedno popustil prej kot kolo. Na nekaj vlažnih koreninah, skritimi pod listjem in jarki sredi naše bob steze, ki sem jih prevozil z manjšim kotom, je kolo odpuščalo veliko napak in kar nekajkrat preprečilo, kar bi ponavadi pomenilo skoraj gotov padec. Tu je razlika med 2.35″ ter 2.8″ pnevmatikami končno prišla do izraza. Kolesa so se resnično kar lepila na podlago in požirala pod seboj vse živo.

Med divjanjem v dolino preko korenin, krtin, skal in travnikov se “gugalnice” vajenemu kolesarju vseeno začne kolcati po položnejšemu kotu vilice, potopni sedežni opori, sploh pa zadnjemu vzmetenju. Recimo, da me precej leno prednje vzmetenje in “trd rep” na sedežu nista pustila niti najmanj pri miru. Kljub svoji širini, se 2.8″ pnevmatike še vedno ne morejo kosati z  udobjem in sposobnostjo požiranja neravnin, kakršne prenese polnomasten fatbike, koder zadnjega vzmetenja sploh ne pogrešamo. Tudi hidravličnim kolutnim zavoram vstopnega razreda (Shimano M425) morda manjka nekaj, kar bi brezglavi spust naredilo nekoliko bolj samozavesten.

Že naslednji večer nam je vreme postreglo z obilnimi snežnimi padavinami, kar je bilo kot naročeno za kolo tega kova. No, zdelo se je že tako. Ponovno se je izkazalo, da pol-debeli Scott ni pravi debeluh. Novozapadlega snega je bilo ravno dovolj preveč in bil je ravno dovolj presuh, da je bila vožnja po celcu, kljub že zelo nizkemu tlaku v pnevmatikah, bolj stvar trme kot užitka. Namesto vožnje po snegu, govorimo o njega odrivanju. Že malce bolj steptan ali zvožen sneg pa nameščene pnevmatike odobravajo kakor makedam. Najbrž ne ravno najprimernejši profil pnematik za izbran teren.

Scale 720 Plus premore resnično veliko mero “fun”-faktorja, zato je name pustil odličen vtis. Pri testnemu kolesu sem pogrešal morda le malce višji rang opreme ter odzivnejšo vilico, kar dobimo pri modelu Scale 710 Plus. Seveda to pri Scottu zahteva tudi višji budget, vendar smo lahko potolaženi, da za svoj denar dobimo kvalitetno ter atraktivno kolo. Na žalost pa smo pri segmentu “plus” za enkrat še precej omejeni z naborom razpoložljivih pnevmatik ter vilic.

Zavedati se moramo, da je po duši Scale (še vedno) trdak, zato mu seveda ne gre očitati pomanjkanja zadnjega vzmetenja. V mojih očeh je naravnost odlična izbira za kolesarja, ki v osnovi išče hitro kolo za (relativno) lahkotno premagovanje večjega števila kilometrov, a ga vsake toliko vseeno prime tudi apetit po kakšnem bolj navihanem in hkrati nič manj samozavestnem spustu, zaradi česar pa v njegovi kolesarnici ali denarnici ni prostora za še eno, morda polno-vzmeteno, kolo.

Končna ocena? V stilu Marcela Štefančiča jr. lahko rečem: ZA+.

Serijske specifikacije v grobem:

Več o tehnikalijah pa tu.

Kolo je posodil Servis in trgovina koles Smole. Iskrena hvala!