Kislo zele pa matevž pa krača

December je en tak čuden mesec al se pa to zdi samo meni. Reklame za novo leto in božič šibajo že od srede novembra in ves ta džumbus mi gre kar malo na živce. Imam  občutek slabe vesti, ker nisem tako “high” ob prižiganju lučk, pa nakupovanju daril, pa drsanju na mestnem drsališču, pa modrovanju, kje je najboljši kuhanček,… Še najbolj sem vesel, ker je vreme ok in lahko s prijatli furamo po gozdovih kot običajno le, da se je treba malo bolj oblečt. Kjub temu pa je letošnji december postregel z enim izjemno zanimivim dogodkom – silvestrovanje RKD Zverinice.

Prejšnja leta smo naredili “zverinski” žur ob podiranju kegljev v bližnjem bowling centru, letos pa smo zadevo zastavili malo drugače. Dogajanje smo prestavili v prostor, ki nam je bolj blizu in sicer na Gorjance. Koča pri Miklavžu je v tem času kar oblegana in rezervirati je bilo treba že  oktobra, pa še to smo šli skozi za mišjo fi… Kakorkoli, odločitev je bila na mestu. Domač ambient, odlična postrežba, še boljša hrana, ter kup zverinic, ki se zabavajo.

Večer smo pričeli z nočnim spustom z vrha Trdinovega vrha. Naš Luka ima prepoved kolesarjenja in je bil idealen kandidat za šatlanje. Seveda nas je prišel iskat tudi na smučišče (he he, al sem že star). V koči so se že zbirali ostali člani in v veselje nam je bilo, da so prišle tudi mamike (čitaj žene) in otroci, tako da tastari nismo bili čisto brez komande. In začelo se je. Kislo zele, pa matevž, kračka, pečenice, za tiste ki so bolj na štiriperesnih deteljicah pa testenine z jurčki in štrukli,… Jao, jao, kam to vse dat…  Vmes je naš filozof pripeljal ven kako filozofsko, pa kak prazen liter je bilo potrebno zamenjat s polnim, itd. Napokal smo se tako, kot ma za bit in med prežvekovanjem smo si pogledal retro diapozitive plezalnih dogodovščin, tako da je bil večer tudi malo kulturno obarvan. Nadaljevanje večera glih ne bom podrobno opisoval, ker tako pisanje tudi kak mladoletnik prebere.

Naslednji dan sva z Benjaminom že na vse zgodi zunaj capljala. Temperaturna inverzija je dovoljevala skoraj kratke rokave in obetal se je čudovit dan. Po pečenih jajčkih in čaju, smo jo ubrali skozi Pragozd na Trdinov vrh. Skoraj pomladansko vreme nas je razvajalo in kar ni se nam dalo v dolino, še posebej, ko smo izvedeli, da je spodaj pod nulo. Spust do Miklavža in naprej do smučišča je bila ena sama uživancija. Suha tla, listje ki frči naokoli in veseli obrazi prijateljev. Tega se z Mastercard ne da kupiti, je neprecenljivo.

In zame so neprecenljiva vsa druženja na kolesu, tudi tista hitra pred ali pošihtarska. Čas ko se prebudi otrok v meni, ki vriska ob vsakem skoku čez kamen ali pogledu v dolino in upam, da ga tudi vi večkrat spustite z vajeti.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Connect with Facebook

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.