TBV Robidišče – skrajni zahod Slovenije

Prvo me je orng polilo v Logatcu, drugič pa v Sp. Idriji. Peljal sem se komaj 30 na uro in videlo se je za en klinc. Padalc in Majh sta šla že dopoldne in zdej furata nekje na kobariškem Stolu, jaz pa sem še arbajtal do 17. ure. Zdaj uživata nekje na sončku, al pa kolneta v podobni nevihti kot jaz. Zvečer smo se seveda našli v Trnovem in smo si imel tolk za povedat, da smo prišli v Robidišče šele naslednji dan. Sem bil izjemno presenečen, ko smo našli Petra, ob dveh zjutraj še vedno budnega.

Prvi vikend v maju je bil drugi TBV (trailbilding vikend), ki se je tokrat odvil v vasi, ki leži na skrajnem zahodu naše države in šteje le 6 duš, ki še stalno živijo tam. Čudovita pokrajina, neokrnjena narava, pogledi, ki ti jemljejo dih in sledovi časa, ki dokazujejo, da je bilo tu življenje vse prej kot lahko. Če se hočeš srečati s seboj, je to idealen kraj, lahko pa srečaš tudi konje, koze in ovce, ki jih je tu dovolj.

Seminar organizira združenje OdprimoPoti.si za gorske kolesarje in podjetje Aliansa, ki se ukvarja s projektiranjem in izgradnjo trailov, pump trackov, bike parkov in vsem kar spada zraven. V sobotnem dopoldnevu sta nam Andrej Žigon in Peter Zajc predstavila situacijo, ki trenutno vlada v Sloveniji glede izgradnje in legalizacije kolesarskih poti, Anže Bizjak je opisal doganjanje ob izdleavi in legalizaciji trailov v okviru bike parka Krvavec, Pero pa je spregovoril nekaj o pravnih zadevah v primeru odgovornosti, Igor iz Kočevja pa je na vse to prilepil svojo izkušnjo iz Kanade. Sam je namreč preživel dve leti in pol v Britanski Kolumbiji, ki je Meka gorskega kolesarstva. In kaj je tam počel? Fural do onemoglosti, spoznaval bike parke, traile, gorske kolesarje in življenje onkraj luže. Zaključek dopoldneva – stvari se odvijajo na bolje, je pa še veliko dela in treba je rint kot buldožer.

In skoraj 30 buldožerjev in rovk, toliko nas je bilo tamkaj, se je po kosilu odpravilo na izgradnjo traila, ki poteka na obstoječi, vendar popolnoma zaraščeni pohodniški poti. Najprej je prva skupina označila traso traila in pri tem upoštevala flow, torej tekoč potek, ter poiskala najprimernejše prehode. Druga skupina je počistila goščavo in trnje (robidovje – le od kod ime vasi?), potem so prišle na vrsto rovke z lopatami in krampi, na konci pa grabličarji ter utrjevalci… Zdaj bom veliko bolj cenil vsak narejen trail, saj vidim koliko dela in truda zahteva, da lahko ob vožnji uživaš in drviš po njem ku sneta sekira.

Pri večerji, ki je bil edini obrok v zaprtem prostoru, ostalo se je odvijalo v letni kuhinji, sem opazoval kolaž udeležencev, ki se je zbral. Vsak drugačnih sposobnosti, iz drugega dela Slovenije, vsak s svojim dialektom in svojimi štosi, različnih poklicev in starosti, različnih pogledov na svet,… In vse nas druži picikl in to gorski, tist s fedri in grobimi gumami in pa želja po vetru v laseh, no ja na čeladi.

Nedelja ni bila ne-delja ampak smo takoj zjutraj že rul po trasi in poskušal trail pripeljati do konca, kar nam je sicer uspelo, vendar je standard v končnem delu nekoliko upadel v primerjavi s tistim na začetku. Dva dni sta bila pač premalo, vendar smo potegnili špuro do konca in jo potem lepo krstili z nekaj vožnjami. Nekateri z eno, drugi z dvema, midva s Padalcem sva jo orala trikrat, nekateri štirikrat… Delo je bilo opravljeno odlično in upam le, da bodo čim več fural po tem lepem trejlu, ker ga bo drugače, zopet prekrilo grmovje.

Dolenjske barve smo zastopali štirje osebki: Marjan Grah-Padalc, Marko Majhen-Majh, Matej Turnšek in Marjan Zver-Marč.