Prvič, pa takoj zares

Zgodba se prične nekako tako, da ene par let nazaj, za gešenk dobim  kljuse od kolesa, ki pa že ima feder na vilicah. Ker veliko nabiram kondicijo po okoliških gričih, bi lahko za spremembo šel kdaj pa kdaj tudi z biciklom. Po par furah je kljuse žal počepnilo. Ni mi preostalo drugega, kot da tokrat kupim malo boljšega. Zrihta mi prjatu odličnega Avthorja s solidnim prednjim vzmetenjem in disk zavorami, rabljenega seveda. To je bil že pravi žrebec in hitro sem  naštudiral nekaj zanimivih spustov po kolovozih z naših okoliških gričev. Znanja nobenga, izkušenj tudi ne, tako da sem se parkrat kar solidno prekucnil. Kljub temu me je kolo pritegnilo in hotel sem še več, vendar je bil bicikl, preslaboten za to kar sem si želel. Prodam bicikl, pa mi je še danes žal, k bi še prav prišel, nakar prek neta kupim Treka. No, ta pa je že polno vzmeten, z ustrezno geometrijo in vsemi priteklinami, ki sodijo k tovrstnem kolesu. Odlična kobila za  denar, ki sem ga odštel. Sedaj je šlo zares in prvič občutim, da kolo zmore več kot jaz. Poprej me je bilo vedno strah, da se ne bo vse polomilo. Seveda sem pričel z iskanjem boljših prog,  družbe na progi, tudi zaradi varnosti, če padeš… Seveda sem s tem, ko sem pričel brcat, tudi spoznal dolenjske akterje na tem področju. Izberem si Zverinice, ki so eni najbolj aktivnih izven urejenih kolesarskih prog. In lej ga zlomka, komaj sem se včlanil v društvo, že je v špilu organizirano furanje v Grožnjanu.

 

“Malo se bomo fural po Istri, nič težkega, čista uživancija, gremo raje na primorsko, ker je pri nas še zima”, so rekli.

Sem se kar odločil, da grem zraven, pa da vidmo kako to zgleda s  “tapravimi”. Natovorimo naše bicikle na prikolco, mi pa z dvema kombijema, 11 komadov, gasa. V simpatični vasici Grožnjan nas  pričaka naša šatl služba, ki nas je celi dan furala na hrib. Davor je prijazen in ustržljiv in potrudi se celo malo po slovensko, kar glih ni navada pri naših sosedih. Pojemo vsak svoj jutranji sendvič ob prijetnem pogledu na okoliške griče s katerih se bomo spuščali. Ne vem, če je ubogi sendviček že prilezel do želodca, ko je Padalc zakričal:,

“Sa ukrcavanjem počni…sad”.

Začnemo po lepem travnatem pobočju. Lepa vijugasta steza s krasnim razgledom na Istro.  Žal ne za dolgo. Kar naenkrat ostro levo in v dolino, strmo k hudič, pa med samimi bukvami in škalami. Že tako je strmo, pol pa na enkrat kar zmanjka poti… odsekano, lukna, 1m. Kmalu naštudiram sistem, samo brez strahu je treba. Toda kaj ko so malo niže še hujše lukne, step-down jim pravijo.  Tudi po 2m in več, se mi je zdelo. Baje morajo bit tam, da je bolj zanimivo… jaz pa itak skoz samo na žlajfih. Pa smo zopet tam, ali bo moj bogi konjiček vse to zdržal?  Ja, priznam, da sem šel čez najtežji del raje peš, ker sem se pred tem, na enem norem ovinku prevrnil. Kje je sedaj tista turistična vožnja, ki sem jo pričakoval. Pa pravi Marč, da bo naslednja en malček lažja.  In res je bila za odtenek lažja, vendar z grožnjanskim karakterjem. V dolini, med tem ko čakamo na prevoz, itak smo vedno hitrjši od avta, se “taglavni” menjo in kujejo plane za naslednjo furo. Tokrat je Padalc našel varianto zadnje trase in itak, da jo je bilo potrebno pofurat. Se pršatlamo na vrh,  na hitro poskačemo iz natrpanega đipa,  raztovorimo kolesa, da bo šel avto brš nazaj, ko sem ravno hotel povedat, da sej je bilo dovolj. Saj je bilo rečeno, da par fur, ker  mene so že pošteno noge pekle. Nisem imel te možnosti, ker je bilo slišat, Padalca seveda:,

“Sa ukrcavanjem počni…sad”.

Kaj sem hotel drugega kot da grem na naslednji spust.

“Vreme pa je”, so djali g.Luka.

Gasa torej in spodnji  del sem zopet bolj “na tesno” pelal. Noge pečejo, še malo moram zdržat, pol pa najmanj pavza, al pa dost za dons. Na mojo srečo, je Beno, ki se nam je pridružil med svojim več dnevnim uživanjem v zanimivi pokrajini, odločil, da ga kliče žena in  tako smo si vzeli čas za kavo in sendvič. Bilo je tako luštno sedet, ko Padalc zopet:

“Sa ukrcavanjem počni…sad”.

No in kam je na koncu dneva to pripeljalo? Naredili smo devet spustov, spili nekaj piva in pojedli nekaj sendvičev… ter naredili plan za naslednje furanje.

“No Tomaž, naslednjič boš pa videl, kako tapravi traili izgledajo”, so me potolažili.

Kaj čem rečt…konjiček je zdržal jezdec pa  je skoraj omagal. Toda tako je, če z Zverinicam skupaj u rog pihaš.

 

Besedilo: Tomaž Zalokar

Fotografije: Boštjan Frantar, Marjan Zver Marč

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Connect with Facebook

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.